Pred kratkim je izšla domoznanska knjiga Antona Noseta (1929) iz Gabrja pri Stični z naslovom Utrinki življenja. V njej gospod Anton ali Kavčev Tone, kot ga kličejo domačini, popisuje svoje spomine, običaje nekdaj, življenje na vasi in med vojno, revščino, predvsem pa je to knjiga o vrednotah nekdaj in danes in še posebej o odnosu do narave in ekologije. V času pred slovenskim tednom knjige in svetovnim dnem knjig smo ga obiskali doma na Viru.
HUDIČEK PELJE ANTONA V »KAROLI«
Najprej pokaže ilustracijo, s katero je vabil na svojo 90-letnico. Na ilustraciji hudiček pelje »karolo«, v kateri sedi Anton. Hudiček pravi: »Stari, greva?«, on pa odgovori: »Ne grem, sem še premlad. S teboj pa sploh ne, ker imaš počeno gumo na »karoli«!« In tako je Anton sedaj star 94 let, ki pa jih s svojim živahnim umom, vitko postavo, spominom in življenjsko modrostjo sploh ne kaže.
INTERVJU
Pozdravljeni, gospod Tone, se nam lahko na kratko predstavite?
Seveda. Prihajam iz Velikih Les, tam sem rojen leta 1929 na levem bregu Krke. V knjigi opišem naše kmečko življenje. Naše življenje je bilo res tesno povezano z reko, zato sem o tem kar precej pisal tudi v knjigi. Predvsem me žalosti, kakšna je Krka sedaj. Preživel sem vojno, osnovne šole nisem mogel dokončati, vse življenje sem se trdo boril za kruh. Pri 18-ih letih sem služil z gradnjo ceste. Šef mi je omogočil tečaj opažnega tesarja. Potem sem se oženil v stiško faro in srečno živel z ženo Malko 44 let. Kasneje sem se poročil z Rozi, tudi njo sem preživel. Sedaj živim sam, še vedno sem aktiven, knjigo pa sem napisal na roke.
Vaša knjiga je polna modrosti, moral bi jo prebrati prav vsak. Nam lahko za bralce razkrijete, z mislijo na koga ste jo pisali in zakaj bi jo priporočili?
Predvsem sem želel izpostaviti to veliko spremembo oz. razvoj, ki se je zgodil tako na hitro, da si še sami ne moremo predstavljati, kako je bilo to včasih. Po eni strani smo lahko za ta napredek zelo hvaležni, po drugi strani pa ga je preveč, predvsem zaradi ekologije. Rastel sem na Krki, to je bilo nekaj tako lepega: krški veletoki pa čistost, ribe, vodne čipke na vrbah, sedaj pa je umazana, polna alg. Hotel sem se še enkrat okopati v njej, ko sem pa videl alge, nisem šel. Bili so tudi mlini na slapovih, energija se je že včasih uporabljala.
Pa odnos do kruha, kakšen je bil denimo včasih. Že sam postopek pridelave pšenice je bil izpeljan ročno, bilo je zamudno. Pšenico so želi na roke, potem se je otepala, v kozolcu se je 14 dni prej sušilo. To je bilo tako trpljenje, da so rekli, da ima vsako zrno Marijin obrazek. Spoštovanje do kruha je bilo popolnoma drugačno kot danes.
Denimo časopis je bil tudi velik strošek. Bil je Slovenski narod, Jutro … Potem smo vanj kaj zavili, da je bilo lepo, kako darilo ali kaj. Na koncu se je narezal za wc papir in smo ga porabili, to je bilo ekološko. Odpadkov res ni bilo.
Ali pa, sam sem, kako bi dejal, začel z motiko, potem pa je bilo treba zelo razmišljati, kako si boš ustvaril denar. Sprememba je sicer edina stalnica, vsaka generacija se bori za boljše, toda toliko sprememb na hitro me pa moti, menim, da je preveč, da to ni dobro za okolje, za naš odnos do dobrin.
Spomnim se tudi gradnje suhokranjskega vodovoda. Ko so luknje vrtali – to je bilo 100 udarcev, da je bila cola, tisto je »opucal« in naprej udarjal. Ne morete si misliti, koliko trpljenja je bilo vloženega in kaj danes naredi kompresor in vsi ti stroji.
Nam lahko malce opišete, kako je knjiga razdeljena?
Razdeljena je na tri poglavja. Torej, veliko piše o mojem otroštvu, srednjih letih, bila je borba za kruh. Predno si se moderniziral, je bilo treba vložiti veliko. Oblast kmetov nekako ni želela. Petnajst let po vojni sem želel kupiti traktor, pa ga Agrotehnika kmetu ni smela prodati. Sistem je bil pač tak, da je vse šlo preko zadruge. Če si hotel biti samostojen, skoraj nisi bil zaželen. Takrat je bila ta ideja, da bomo vsi jedli iz istega kotla; mišljeno je bilo marsikaj lepo, človekove pravice in vse to, toda človekova narava je drugačna, celo v socializmu smo iskali službe v kapitalizmu. Ima pa tudi ta veliko slabega. Evropska skupnost bi lahko marsikaj uredila z zakonodajo.
Pišem tudi o vojnem času. Takrat je bil en sam strah. Nismo marali nobenih vojakov, vseh smo se bali. Kmečkemu človeku je bila revolucija tuja. Pravljica o kotlu, iz katerega bomo vsi enakopravno zajemali, je bila sicer lepa, a vidimo, kaj je nastalo. Poleg tega je bil komunizem za nas isto kot ateizem. Opisujem tudi, kako lačni in revni so bili partizani. Pa tudi mi. Po vojni smo denimo dobili seme soje, da bi poživili samopreskrbo. Ženske so same kuhale »žajfo« itd. V knjigi marsikaj opišem. Revščina je bila velika, ne znam vam opisati, kako. Ko je bilo konec vojne, sem bil star 16 let, mladosti ni bilo, potem veste, da sedaj, pri teh letih, lahko vidim razliko. Potem pa v knjigi opišem še povojno življenje, ko sem se priženil v stiško faro, kako smo kmetovali, se borili za kruh.
Kaj bi želeli v zvezi s to razliko, ko človek preizkusi lakoto, še povedati?
Navsezadnje je težko samo pljuvati čez napredek. Saj napredek je dober, toda zavedanja vseh teh ugodnosti je med ljudmi premalo. Vse je dostopno, poceni. Po drugi strani pa ima tujec velike pridelke, da lahko izvaža. A nikoli te tujec ni imel rad, raje je videl, da si mu hlapec. Zato še kar zagovarjam samooskrbo, tudi če bo česa manj. Sicer pa naši izvozijo »talepe« bike. Žal. Tehnologija dandanes omogoča tudi velik pridelek, a dvomim v vse te kontrole. Nuja je, da se to spremeni. Zgodovina kaže, da ko pride do viška, mora počiti. In tudi je že počilo. Starejši človek se tega bolj zaveda, ker si doživel različne spremembe, tudi lakoto, in ti to ostane. Ljudem, ki so rojeni v blaginjo, pa ni »nič jasno«. Saj si niso sami krivi, a lahko je to problem. Nič nima vrednosti, vrednote izginejo.
Torej človek lahko preživi z manj?
Mislim, da od tod izhaja tudi moje zdravje. Človek se mora naučiti odpovedati. Otroci pravijo, tega in tega ne bom jedel pa onega ne. Če pri nas kdo ni hotel jesti, smo šli delat, zvečer pa je bilo to zelo dobro. To razkošje sedaj, ne vem… Saj človek se vedno bori za napredek, a kruhova pijanost je najhujša. Tako smo včasih rekli in to drži. Bodi zadovoljen z malim. Če hočeš vedno več, si ves čas nesrečen. Saj ljudje si niso sami krivi, v tako so prišli, toda to razmetavanje z dobrinami, odpadki in vsem ostalim, to ni dobro.
Torej mislite, da lahko skromen, nepožrešen človek tudi dlje živi?
Res je. Pomembni pa so tudi odnosi. Pri nas doma je bila vedno dobra komunikacija. Starše sem imel zelo v redu, strpne, odprte, pripravljene pomagati, nikoli se nista sprla, vedno pogovorila, z domačimi smo si bili vedno dobri. Če lahko zaupaš in poveš svojim, je to res največ, kar lahko imaš. Zdravje ti ostane tudi, če si sproščen, da nisi živčen. Če te grizejo tožbe, ti to skrajša življenje, tako jaz verjamem. Če se da, je bolje vzeti za dobro in vedeti, da je lahko še slabše. Vedno lahko pogledaš širše. Koliko ljudem je slabše kot tebi, to pomaga k daljšemu življenju.
Kako je pa knjiga nastajala? Pravite, da ste jo pisali na roko?
Res je, pisal sem na roko, žal mi je, da se nisem naučil uporabljati mobitela in računalnika. Po ženini smrti živim sam, imel sem čas, pa sem rekel, da bom napisal in dal kolegom ter domačim. Nekaj stvari o vojni sem napisal že pred 40 leti, so bile še priče. Potem pa je vse to uredila Ida Dolšek, da je nastala prava knjiga. Zlata punca je. S knjigo nisem želel služiti, večino izvodov sem že razdal. Knjigo je lektorirala Lojzka Cilenšek pa potem še Marija Samec. Naredili sta jo bolj pregledno, Ida je dodala predgovore v poglavjih, etnolog Janez Bogataj pa je napisal uvod v knjigo. Vsem sem zelo hvaležen.
Sedaj imate svojo knjigo, kje ste se »naučili« pisati?
Od nekdaj sem rad bral. Najprej so bili pri hiši časopisi: Slovenski narod in drugi, potem pa so prihajale še mohorjevke, vsako leto je prišlo tistih 5 knjig in koledar, ki je imel oznake za setev. Tudi tu vidim veliko razliko. Ljudje so se včasih bolj poglabljali v naravne pojave, luno, lunine mene in tako dalje. Tudi pregovori, povezani z vremenom, so včasih nekaj veljali, danes ne veljajo več zaradi klimatskih sprememb. Bili smo povezani z naravo. Danes, ko napovejo tri dni sonca, se to »podela«, včasih je bilo to res zelo drugače.
Spoštovani gospod Anton, hvala vam za knjigo, to dragoceno pisno zapuščino, za modrosti, ki jih prenašate na našo skupnost, za podarjene knjige, ki jih bomo izposojali tudi širše. Želimo vam še veliko zdravja in poskočnih sprehodov. Pa da bi vaše želje za nadaljnje rodove postale resnica.
Dragi bralci, vas pa vabimo v knjižnico, kjer si knjigo lahko tudi izposodite oz. se postavite v vrsto zanjo. Gre za knjigo, ki jo mirno lahko berete s svojimi potomci in se o njej veliko pogovarjate.
Zapisala: Ksenija Medved
