Ljubiteljska slikarka Mateja Marinko je Gorenjka po rodu, a že nekaj let živi in ustvarja na Dolenjskem; otroštvo je preživela v Logu nad Škofjo Loko, zdaj pa z možem in s štirimi otroki živi v Mekinjah nad Stično. Včeraj smo na prizorišču za ivanško knjižnico pod okriljem projekta Srečava se v knjižnici odprli njeno razstavo z naslovom Lepa Vida, ki je nastala v duhu Jurčičevega leta.
Marinkova je povedala zanimivo zgodbo, kako jo je poklicna pot kot diplomatko Ekonomske fakultete najprej odnesla v finance ameriškega farmacevtskega podjetja, tam je doživela pravi kapitalizem, po 15 letih pa se je odzvala klicu v umetnost. Dodatno motivacijo za nov poklic ji je dala akademska slikarka in mag. umetnosti Nataša Jan Virant, pri kateri se je izobraževala.
»Rada imam ljudi, njihove obraze, zlasti oči. Želim ujeti lepoto osebe, trenutek in občutke. Obraz pove več kot tisoč besed, odraža človekovo življenje, njegovo srečo, veselje, pa tudi bolečino,« pravi umetnica, ki najraje ustvarja portrete. Slika v vseh tehnikah, njena dela pa so naprodaj v internetnih galerijah. Največ dela z ameriškim trgom.
Vodja knjižnice Ksenija Medved je v svojem nagovoru izpostavila, da razstavljeni portreti slavijo in odžarevajo žensko lepoto, ponos, samozavedanje, moč, milino ter odločnost, kar je po njeni oceni pomemben element ozaveščanja, ko govorimo o položaju žensk.
Na odprtju, ki je potekalo v skladu s strogimi omejitvami za zajezitev covida, je Marinkovo spremljala njena širša družina (hči, starši, babica in stric), pa tudi njene kolegice iz Likovnega društva Ferda Vesela iz Šentvida pri Stični. Veliko navdušenja je požel glasbeni gost dogodka Nejc Bavdek.
