COBISS iskanje
COBISS iskanje

Ob rojstvu Louisa Adamiča (23. marec 1898)

Adamic E1616678806696

Louis (Lojze) Adamič 23.3.2898 – 4.9.1951

Otroštvo in odhod v Ameriko

Rodil se je kot četrti otrok v kmečki družini v graščini Praproče v vasi Blato pri Grosupljem. V družini je bilo skupno 13 otrok, vendar sta obe starejši sestri umrli že pred njegovim rojstvom, brat pa kmalu zatem. Že od mladih nog so Lojzeta zelo zanimale zgodbe rojakov, ki so se vrnili z dela v Ameriki; kljub temu, da je od rojakov poslušal tudi o negativnih plateh življenja izseljencev, o  garanju in revščini, je Amerika zanj že zelo zgodaj predstavljala obljubljeno deželo.

Po končani ljudski šoli so Lojzeta poslali v gimnazijo v Ljubljano, vendar je ni dokončal. Spomladi 1913 je bil namreč izključen iz javnih šol zaradi udeleževanja demonstracij proti Avstriji. Oče ga je želel vpisati v jezuitsko šolo v Križankah, vendar je Lojze pobegnil; odločil se je, da kot 15-leten mladenič raje poskusi srečo v Ameriki. Starša sta bila razočarana, saj sta si za sina želela duhovniškega poklica, vendar sta sinovo odločitev sprejela.

V New Yorku je živel pri sorodnikih in delal pri slovenskem časopisu Glas naroda: sprva v ekspeditu, nato so ga pri 18. letih imenovali za pomočnika glavnega urednika. Časopis je Lojzeta poslal v večje slovenske naselbine v industrijskih naseljih, da bi spoznal življenje Slovencev v Ameriki in pisal o vprašanjih izseljencev – to so bili prvi zametki njegovega zanimanja za izseljenska vprašanja, ki so kasneje zaznamovala njegovo pisateljsko pot. Konec leta 1916 so se gospodarske razmere poslabšale in Lojze je ostal brez dela; zaposlil se je kot težaški delavec pri prekopavanju cestnega tlaka, nalaganju bremen na tovorne vozove, pometanju v tekstilni tovarni in podobno. Da bi si izboljšal finančni položaj, se je odločil za vstop v vojsko. Služil je vzdolž Panamskega prekopa, v Louisiani in nazadnje na francoski fronti, od koder se je leta 1919 vrnil v ZDA. Kasneje je dobil zaposlitev v uradu pristaniškega pilota v San Pedru v Kaliforniji.

Lojze oziroma Louis, kot so ga preimenovali v ameriški vojski, je svojo literarno pot začel s prevajanjem krajših del iz slovenske literature. Dostikrat je imel težave z objavo, ker so se slovenski avtorji ameriškim urednikom zdeli preveč melanholični, kruti in žalostni – iskali so vedre in živahne zgodbe. Kljub temu je Louisu leta 1926 uspelo objaviti prevod Cankarjevega Hlapca Jerneja. Njegovi prevodi , čeprav so bili deležni (tudi upravičenih) kritik, so bili vendarle pomembni za slovensko literaturo, saj si je z njimi prvič utrla pot v angleško govoreči svet. Objavljal je tudi prispevke o svojih izkušnjah v vojski, o različnih posebnežih, ki jih je imel priložnost spoznati in opazovati, o slabostih tamkajšnjih prebivalcev.

Delo Louisa Adamiča

DYNAMITE (DINAMIT), 1931

Leta 1926 se je Louis preselil v New York; to je bil čas gospodarske depresije in za Luisa, ki se je odločil živeti le od pisateljskega dela, so bila prva leta v New Yorku finančno zelo težka. Dinamit je njegova prva obsežnejša knjiga; v njej obravnava ključne dogodke in osebe, povezane z zgodovino razrednega nasilja v ZDA. Knjiga je v ZDA vzbudila veliko zanimanja, njen finančni uspeh pa mu je omogočil poroko z mlado židovsko intelektualko Stello Sanders.

THE NATIVE’S RETURN (Vrnitev v rodni kraj)

Vrnitev v rodni kraj govori o vsakdanjem življenju in tegobah jugoslovanskih narodov pod diktaturo kralja Aleksandra. V njej je Louis med drugim kralju Aleksandru napovedal skorajšnjo smrt in ko se je to uresničilo, je Louis v ZDA postal prava atrakcija. Obe knjigi sta bili v Jugoslaviji prepovedani. Njegovo najuspešnejše delo, prvi mesec je bilo prodanih 50.000 izvodih, februarja 1934 pa jo je ameriški Book-of-the-Month-Club izbral za knjigo meseca. Uvrščena je bila tudi med 200 knjig (izmed 40.000), ki so bile podarjene predsednikovi knjižnici v Beli hiši.

GRANDSONS (VNUKI), 1935

Gre za leposlovno delo v ožjem pomenu besede, v njem pa Adamič zelo črnogledo oriše psihološko ozadje ameriške družbe v času, ko jo je pisal. Je odraz razočaranja priseljenca, ki se je navzven izjemno uspešno prilagodil novemu okolju, v svojem bistvu pa ostaja razdvojena osebnost. Adamič se ukvarja z vprašanjem »kulturne raznolikosti« znotraj posameznika in njegove identitete ter na dramatičen način prikazuje daljnosežne psihološke posledice priseljenske marginaliziranosti, ki jo lahko doživljajo celo vnuki priseljencev.

THE CRADLE OF LIFE (ZIBELKA ŽIVLJENJA), 1937

V tem delu, ki je posvečeno hrvaškemu slikarju Maksu Vanki,  se Adamič znova vrača k svojim koreninam onkraj luže; dogajanje je postavljeno v hrvaško Zagorje, govori pa o preprosti kmečki ženski, ki je imela v reji mnogo nezakonskih otrok; otroke, za katere ni dobivala plačila, je umorila, ker ni mogla nahraniti vseh, tistim, katere je vzredila, pa je bila kot mati. Eden od preživelih rejencev se kasneje v odraslem življenju spominja njene zibelke z mešanimi občutki: je hkrati simbol življenja in simbol smrti, simbol dobrega in zlega. Hkrati pa tudi v tem romanu Adamič preigrava lastna bivanjska vprašanja, saj so travme glavnega junaka do določene mere vzporednica avtorjevim:  Rudo je plemiškega porekla, a vzgojen na kmetih, torej tako kot Adamič razpet med dvema različnima svetovoma.

MY AMERICA (MOJA AMERIKA), 1938

Adamičevo naslednje pomembnejše delo,  Moja Amerika, je obsežno in zahtevno čtivo, v katerem je Adamič predstavil svoj pogled na Ameriko, kot jo je spoznal in doživel v  letih bivanja v njej; vidi jo kot državo, ki je v svojem bistvu globoko demokratična, in pri tem ocenjuje družbena gibanja glede na gospodarsko krizo; ukvarja se z vprašanji socialne reforme, povezave med radikalno politiko in tradicionalnim ameriškim simbolizmom in ikonografijo, pomena psihološkega ozadja ekonomskih in družbenih problemov,  pri vsem tem pa je prisotna avtorjeva razklanost med opazovanjem in delovanjem, ki je bila že leta stalnica v njegovem odnosu do Amerike. Velik del knjige je posvečen tudi priseljencem, zlasti drugi in tretji generaciji.

Projekt NAROD NARODOV (prva polovica 40. let)

Adamičev projekt Narod narodov je zajemal štiri knjige, ki so se širše dotikale izseljenskih vprašanj. From Many Lands (Iz mnogih dežel) vsebuje dvajset portretov priseljencev in priseljenskih skupnosti, ki so večinoma nastali na osnovi intervjujev. Za to delo je Adamič prejel Anisfieldovo nagrado za najboljše delo o medetičnih odnosih. Two-Way-Passage (Dvosmerni prehod) preseli fokus v Evropo; nasprotoval je  ameriškemu izolacionizmu in ostro nastopil proti nekaterim priseljenskim skupnostim, ki niso bile pripravljene zavzeti odločnega stališča proti Hitlerju. What’s your name? (Kako ti je ime?) se osredotoča na vprašanje akulturacije ameriških priseljencev, pri tem še posebej na problem amerikanizacije njihovih imen. Zbirka se zaključi z zadnjim delom A nation of nations (Narod narodov). Zbirka izpostavlja negotovost otrok priseljencev in obenem katalogizira pomemben in raznolik prispevek priseljenskih skupnosti in posameznih priseljencev k razvoju ameriške družbe. Adamičev domet se je tako znatno razširil, postal je glasnik ne le južnoslovanskih kultur, ampak množice etničnih kultur znotraj Amerike, pa tudi vse bolj spoštovani kritik celotne ameriške družbe.

DINNER AT THE WHITE HOUSE (VEČERJA V BELI HIŠI) in spor s Churchillom, 1946

To delo nastane na podlagi dejanske večerje z Rooseveltom in Churchillom v Beli Hiši, kamor sta bila Louis in Stella povabljena januarja leta 1942. Adamič v besedilu Churchilla opiše zelo kritično: »Imel je valjasto, čokato postavo s kratkimi tankimi nogami in ozkimi rameni. Sam trebuh ga je bil, prsi in glava – vratu nič.« Churchill ga je tožil zaradi razžalitve in sodbo dobil, kar je Adamiču izredno škodovalo pri nadaljnjem delu – vrata večine založb so bila od tega trenutka dalje zanj zaprta.

Drugi obisk Jugoslavije (1948-1949) ter THE EAGLE AND THE ROOTS (OREL IN KORENINE)

Januarja 1948 se je Adamič odločil za ponoven obisk domovine. Tito ga je prevzel in med osemmesečnim bivanjem v Jugoslaviji je Adamič podrobno spoznaval situacijo v državi, jugoslovanska vlada pa mu je priskrbela ogromno uradnega gradiva, saj je želela, da bi napisal knjigo o Jugoslaviji, o kateri se je tedaj v tujini, sploh v Ameriki, vedelo zelo malo. Več tednov je v družbi Kardelja, Moše Pijadeja, Kolmana in Aleša Beblerja potoval po Jugoslaviji. Adamič je tako na podlagi zbranega gradiva po vrnitvi v ZDA začel pisati svojo zadnjo knjigo The Eagle and the Roots (Orel in korenine), kateri je posvetil zadnja tri leta svojega življenja. Vendar pa je zanimanje za knjigo v Jugoslaviji v mesecih pred izidom nenadoma splahnelo in Adamiča, ki se je pisanju Orla neumorno posvečal kljub finančnim težavam, utrujenosti, ženini bolezni in grožnjam nasprotnikov, je to spoznanje zelo prizadelo. Kasneje se je izkazalo, da je nezainteresiranosti jugoslovanskih oblasti botroval nastanek nove knjige o Titu, Življenjepis Josipa Broza Tita avtorja Vladimirja Dedierja, s katerim je Adamič pri pisanju Orla tesno sodeloval. Orel je bil izdan posthumno leta 1952, zadnjo redakcijo je opravila vdova Stella. V Ameriko so knjigo doživeli kot »nekritično propagando« Jugoslavije, mitska veličina, s katero jo je opisoval, je Američanom namreč zbujala dvome v verodostojnost napisanega. Po drugi strani pa s knjigo tudi jugoslovanska vlada ni bila zadovoljna, saj je bila z zanje napisana preveč svobodno, »amerikansko«, z neodvisnega stališča zunanjega opazovalca. Kljub temu je po pričevanju Adamičeve sodobnice Vere Bebler, žene veleposlanika Aleša Beblerja, knjigo bralo ogromno ljudi po svetu, ki jih je zanimala zunanja politika, in so prve informacije o Jugoslaviji pridobili ravno preko te knjige.

Smrt v Milfordu 4. septembra 1951

V letih po vrnitvi iz Jugoslavije je bil Adamič pogosto žrtev groženj, katerih namen je bil preprečiti, da bi objavil svojo zadnjo knjigo. Adamič je v strahu odpotoval v Kalifornijo, vendar tudi tam ni našel miru: nekega jutra sta ga med sprehodom napadla dva moška in ga pretepla. Zatem se je kljub finančnim težavam preselil v hotel v New York. Po pričevanju tistih, ki so bili v stiku z njim v zadnjih mesecih njegovega življenja, je bil pisatelj očitno pod velikim pritiskom. Njegova pot se je končala s tragično smrtjo 4. septembra 1951 na njegovem posestvu v Milfordu. V zgodnjih jutranjih urah so ga našli s prestreljeno glavo in z lovsko puško v naročju. Uradna razlaga je bila, da je pisatelj naredil samomor, pri čemer ostaja mnogo vprašanj nepojasnjenih: kako je mogoče, da bi si po strelu v glavo položil puško v naročje in zakaj je na posestvu izbruhnil požar, ki je uničil del njegovih rokopisov.

Telegram Eleanor Roosevelt