V četrtek, 28. oktobra 2026 smo v Galeriji Mestne knjižnice Grosuplje odprli razstavo Branka Mejača, ki s svojimi živahnimi toni stopa v korak z barvitostjo jesenskega časa.
Branka Mejača ni treba posebej predstavljati, saj je več kot 35 let poučeval likovno vzgojo na OŠ Grosuplje. Da je bilo njegovo pedagoško delo lepo sprejeto, dokazuje tudi veliko število učencev, kolegov in znancev zbranih na odprtju razstave. Da je bil ves čas predan ustvarjanju in je zrel umetnik s svojskim likovnim izrazom in veščim čopičem, dokazuje kvaliteta njegovih del, v katerih se prepleta natančna in izčiščena linija ter živahna, vendar ubrana barvna paleta.
Razstavljen je cikel tihožitij, ki jih v prvi vrsti povezujejo okvirji, kar je dokaj neobičajno v sodobnih časih, ko večina umetnikov slika direktno na platna. Čudoviti okvirji iz masivnega lesa delujejo kot okna, skozi katera zagledamo naslikane prizore. Tihožitje je zelo star ikonografski motiv, ki izvira še iz časov Starega Egipta, svoj vrh pa je doživel v umetnosti 16. in 17. stoletja na Nizozemskem in Flamskem. Tradicionalno tihožitje odmeva tudi v delih Branka Mejača. Na prvi pogled imamo opraviti z všečnimi podobami cvetja, sadežev, starinske posode…, ki se kopajo v topli svetlobi na temnem ozadju. Vsa lepota in obilje narave utripa v bogastvu razgibanih oblik in živahnih barv. Tradicionalni element tihožitja so tudi simbolni predmeti, kot so lobanja ali ura, ki pripovedujejo o minljivosti časa in življenja, o vanitas in memento mori.
Tu pa umetnik zgodbo tihožitja odpelje po svoje. Že v enem zgodnejših tihožitij se poigra s pločevinko kokakole, namesto tradicionalnih inštrumentov se pojavi starinski gramofon. Skozi okno v ozadju se prikaže veduta, skozi drugega pokuka star soldat, na drugi sliki je tihožitje samo še kot izgovor, da se pojavi kontrabasist in nam zaigra nekaj tonov jazza. Starinska pištola na svoj način govori, da je smrt (lahko) bliže, kot si mislimo. Serija v seriji so tihožitja s portreti članov umetnikove družine in znancev, ki na svoj način govorijo o ujetosti v čas in minevanje.
Umetnik nam preko svojih tihožitij domiselno, doživeto in ironično pripoveduje zgodbo življenja, staro kot svet. Prepletanje in kontrapunkt lepote, obilja in ljubezni ter minevanja, venenja in smrti se tako na slikah, kot sicer v življenju, uravnovesi in obrne v nov cikel. Umetnost pa je polje, kjer preko izraznosti umetnika lahko doživimo vse odtenke vmes.
