Čeprav se je duhovnik in pesnik France Lokar rodil v okolici Višnje Gore (v vasi Polje), marsikdo od naših občanov (širše pa sploh ne) še ni slišal zanj. Vendar pa je predvsem v svojih pesmih pustil tako močne sledi, da je ob obletnici njegove smrti vredno obuditi spomin nanj. V knjižnici v Ivančni Gorici ta jubilej obeležujemo z razstavo o tem duhovniku in pesniku.
Na razstavi predstavljamo vseh 12 Lokarjevih pesniških zbirk: Posute ceste (1966), Tiha srečanja (1967), Okno na vrt (1969), Ko pelin cveti (1970), Rdeče in sivo (1975), Dolina brez imena (1976), Kmet (1978), Razdejana gnezda (1980), Ura abecede (1982), Kar dan v sebi skriva (1986), Osmrtnice (1991) in Obok neminljivega (1993). Večino teh zbirk je izdal v samozaložbi in velja za enega najbolj plodovitih slovenskih samozaložnikov, obenem pa ima najbolj obsežen pesniški opus v občini Ivančna Gorica. Sicer je pisal tudi črtice, novele, ocene in članke, ob tem pa dve poučni deli z religiozno vsebino: šmarnice Z Marijo in Jezusom v novo tisočletje (1993) in Pogled v dušni dosje – Postne misli in premišljevanja o spovedi (1994).
Njegove pesniške zbirke so ilustrirali znani slovenski likovni ustvarjalci:
Gabrijel Humek, Jože Horvat – Jaki, Stane Jarm, Lojze Perko, Stanislava S. Pudobska, France Slana, Valentin Scagnetti, Jože Tisnikar.
Življenjska pot
France Lokar se je rodil 13. marca 1917 v Svetinovem mlinu v vasi Polje pri Višnji Gori, bil je sedmi od desetih otrok. Leta 1905 se je njegova mati Marija, roj. Kozlevčar, poročila z Antonom Lokarjem. Družina se je preživljala z gruntom in mlinom.
Po končani osnovni šoli (1924–1929) je odšel na škofijsko klasično gimnazijo v Šentvid nad Ljubljano (1929–1937). Po njej se je odločil, da postane duhovnik. Njegova bogoslovna leta oz. študij teologije v Ljubljani (1937–1943) so bila zaznamovana z 2. svetovno vojno, ki je prizadela tudi njegovo rojstno vas Polje. V duhovnika je bil posvečen 4. julija leta 1943, novo mašo pa je imel 11. julija istega leta v Višnji Gori.
Po novi maši je 15. avgusta 1943 prišel za kaplana v Kostanjevico na Krki, tam postal tudi župnijski upravitelj in deloval do leta 1959. V Starem trgu pri Ložu je kot župnijski upravitelj deloval v letih 1959–1970. V Gorenjem Logatcu je službo župnika opravljal od leta 1970 do 1981. Njegovo zadnje službeno mesto pa je bilo na Lipoglavu, kjer je bil župnik 10 let (1981–1991), do upokojitve.
Upokojenska leta (od leta 1991) je preživel v stiškem samostanu in se povezal s slikarjem Gabrijelom Humkom pa tudi s p. Simonom Ašičem, znanim zeliščarjem. 4. julija 1993 je v stiški cerkvi praznoval zlato mašo. 16. februarja naslednje leto je sredi duhovnih vaj, ki jih je vodil za samostansko družino, po pogrebu svoje svakinje, zadet od kapi umrl. Po pripovedovanju bivšega opata p. Antona Nadraha imajo na Lokarja v samostanu lepe spomine, saj je bil svetlega značaja in pripravljen pomagati.
Sicer je bil France odprta osebnost, človek velike širine: imel je rad branje, umetnost, etnologijo, z zanimanjem je spremljal dogajanja pri nas in po svetu in vse to vključeval v svoje pridige. Bil je vedrega značaja, komunikativen in šegav: kot tak se je znal približati vsakemu človeku. Zato ne čudi, da se je družil s številnimi ljudmi, tudi z znanimi umetniki, ustvarjalci in znanimi osebnostmi. Veliko je potoval, obiskal je blizu 30 držav sveta.
Ovrednotenje njegovega dela
Že za časa življenja je France Lokar prejel več priznanj oz. odlikovanj.
Za njegovo kulturno in povezovalno delo ga je leta 1974 predsednik republike odlikoval z redom bratstva in enotnosti s srebrnim vencem. Mohorjeva družba mu je leta 1987 podelila Finžgarjevo plaketo, občina Ljubljana Moste – Polje pa leta 1989 srebrno priznanje. Isto leto je prejel tudi Priznanje Slovenskega duhovniškega društva.
Ogled njegove pisne zapuščine, ki se nahaja v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani, je pokazal na široko pestrost njegovega literarnega in drugega pisnega snovanja: od poezije, kratkih zgodb, novel, potopisnih zapisov, pridig /…/, do člankov, ocen in ostalega. Vse to kaže na vso širino Lokarjeve ustvarjalne in življenjske poti, za kar si avtor zasluži večje zanimanje in prepoznavnost znotraj občine in države.
O Lokarjevi poeziji
Njegove pesmi vsekakor izstopajo iz povprečnosti: Lokarjev pesniški svet je namreč iskren in nepotvorjen v svoji sporočilnosti. Bralca nagovarja stvarnost oz. prizemljenost te literarne govorice, ki izpove tako otožna pesnikova občutja kot tudi zaupanje in vero v življenje:
Prižgal sem svečo,
da vzide dan
v noči.
Rad bi rekel nekaj
lepega,
radi bi pobožal
popotnega in psa,
ki pri sosedu laja.
Na štedilniku vre
voda
in vsakemu rad bi
natočil veliko
toplega čaja.
(iz zbirke Kar dan v sebi skriva.)
O svoji poeziji pa je avtor povedal kar sam:
»Živim sredi življenja. Z ljudmi živim, trpim in spoznavam njihove skrite bolečine, in iščem v sočloveku dobro. /…/ Na srečo sem po naravi vesel človek. Življenje pa me dela potrtega, ko vidim, koliko ljudi trpi.« Iz tega lahko razberemo, da je bil France Lokar sočuten človek, ki se ga je trpljenje ljudi globoko dotaknilo, kar je prelil v svojo poezijo.
France Lokar je napisal precej spodbudnih verzov. Nekaj od teh si lahko obiskovalci vzamejo za domov in se tudi na ta način obogatijo z domačo poezijo.
Razstava (avtor besedil: Roman Rozina, oblikovanje: Maruša Pušnik) je na ogled maja in junija 2024.
Roman Rozina, Knjižnica Ivančna Gorica
