Draga Tanja!
Spet si nas presenetila. V našem kolektivu nam tvoje zdravstveno stanje ni bilo tuje, brez pomislekov si nam vse zaupala, saj so bili odnosi med nami ne samo poklicno etični, ampak tudi iskreno prijateljski. Vedeli smo torej za tvoje težave, in ti si se borila, zato smo se tudi mi borili s teboj, raziskovali možnosti s teboj, molili s teboj, upali s teboj.
A vseeno nas je novica o tvojem odhodu presenetila, nas zadela z ostro bolečino, nas užalostila. Sicer vemo, a ne dojamemo zares, da ne boš nikoli več prišla po stopnicah s kupčkom knjig v rokah ali z rekviziti za pravljične urice. Vemo, a ne dojamemo zares, da je ta del našega druženja s teboj za nami.
Morda ne moremo dojeti tega, ker čutimo, kakor da si še vedno tu, in si ne znamo predstavljati, da tvojega iskrivega duha več ne bi bilo. Saj vendar še zmeraj čutimo tvoj navihan pogled, tvoje iskreno zanimanje za sočloveka, tvoje sočutje in tvoj radovedni razum, ki se nikoli ni zadovoljil s približki. Usidrana si v naših dušah, saj smo rasli skupaj, spreminjali drug drugega, plemenitili drug drugega – puščala si svojo svetlobo v nas in ta z nami sije naprej, čeprav je ne zaznamo vedno. Še zmeraj odzvanja smeh na šale, ki si jih znala tako dobro povedati, in vemo, da si ne želiš mračnjaštva na ta dan, ki je sicer žalosten, a le toliko, kot so žalostni začasni slovesi.
Naše upanje namreč, ki se ni izpolnilo glede tvojega boja z boleznijo, se zdaj obrača k veliko večjemu Upanju, k veri v ponovno snidenje, ki se nam naravno ponuja z našimi najglobljimi občutki, da na koncu ljubezen zmaga. In ti si ljubezni imela obilo, zato se zate ne bojimo, da nas ne bi vseh počakala v Svetlobi, ko pridemo enkrat za teboj. In da pridemo za teboj, je gotovo.
Tanja, tole je tvoj zadnji napisani stavek, ki si nam ga poslala v skupino na mesengerju:
»Cenite vsak trenutek, radi se imejte in užijte življenje s polno žlico.«
Hvala, Tanja, za to modrost, resnično doživeto in preizkušeno na samem pragu prehoda v Brezmejno. Tako zelo odraža tebe, ki si resnično zgoščevala čas, imela rada vse ljudi okoli sebe, in tudi užila življenje na polno, čeprav ne s plitkimi užitki, ampak z delom in neizčrpno ustvarjalnostjo v službi, svoji okolici, in, kakor vemo, tudi doma.
Danes zato izkoriščamo to zadnjo priložnost, draga Tanja, da se ti zahvalimo za vso tvojo srčnost in velikodušnost. Za sproščenost v pogovoru, za potrpežljivost in sočutje pri poslušanju, za vse skrbno začinjene šale, za šaljivost, ki je zminirala vsako togost in malenkostno zamerljivost, za vse prijazne besede in predvsem za vsa dobronamerna dejanja, ki so spodbujala ves kolektiv k še večjemu zaupanju in prijateljstvu.
Prepričani smo, da ti bo v teh dneh tudi marsikateri uporabnik knjižnice izrazil svojo hvaležnost, naglas ali potihoma. Saj dobro vemo, kako toplo, dobrohotno in prizadevno si jim stregla s svojim širokim knjižničnim znanjem, kako si se razdajala zanje.
Rek sicer pravi, da je vsakdo nadomestljiv, ampak po barvi svoje duše ne more biti. Ker je dejstvo, da bomo pogrešali tvojo specifično barvo, tvoje prijazne odtenke, vse, kar smo spoznali in izkusili v barvitosti tvoje prisotnosti, tvoje energije. V naših očeh si nenadomestljiva in vekomaj izvirna, zato boš vedno imela svoj barviti kotiček v naših srcih in spominih.
Draga Tanja, hvala ti še enkrat za vse. Ne pozabi na nas, saj te imamo radi. Naj te On, ki te ima rad čez vse, vzame v jasnino večnega miru in radosti.
