Judita Rajnar Prosen je v letu 2022 prejela listino Antona Ažbeta za uspešno in izvirno povezovanje različnih izraznih oblik pri delu z najmlajšimi otroki ter za razvijanje likovnega jezika znotraj področij gledališča in lutk, animiranega filma in interaktivnih projektov. V Mestni knjižnici Grosuplje smo že večkrat razstavljali njena dela v okviru skupinskih razstav, zdaj pa je prišel čas za njeno samostojno, retrospektivno razstavo. Dela v Galeriji Mestne knjižnice Grosuplje so večinoma iz cikla Stres in tesnoba, predstavljamo pa tudi risbe z drugimi motivi in nekaj barvnih slik. Po nadstropjih knjižnice pa razstavljamo dela, vezana na Juditino avtorsko gledališko predstavo in slikanico z naslovom Vikin čarobni kaktus.
Odlično analizo Juditinega ustvarjanja je prispevala Simona Zorko:
»Judita Rajnar Prosen je vsestranska ustvarjalka, ki v svojem umetniškem izražanju preči in prepleta pedagoško delo z likovno risbo in vsemi vidiki ustvarjanja lutkovnih in gledaliških predstav in pisanja. Rodila se je leta 1959 v Murski Soboti, v Mariboru pa je preživela otroštvo v ustvarjalnem okolju staršev in dveh sester. Oče, rezbar, jo je vseskozi spodbujal k likovnemu delu ter jo naučil različnih tehničnih veščin, ki jih uporablja pri izdelavi scen in opreme gledaliških in lutkovnih predstav, mamina vzgoja pa je temeljila na razvijanju prefinjenih ročnih spretnosti. Judita Rajnar tako brez težav skroji, sešije, splete ali skvačka kostume za vse svoje predstave.
Po srednji vzgojiteljski šoli v Mariboru se je posvetila svoji vseživljenjski ljubezni, risanju, urila pa se je v okviru likovnega študija na mariborski Pedagoški fakulteti, na zasebni šoli Ars Area pod mentorstvom profesorja Vojislava Štuhca. Od leta 1982 je zaposlena kot vzgojiteljica v vrtcu, kjer v medsebojnem dajanju in prejemanju v igri z otroki razvija svoje pedagoške in didaktične talente, skozi katere črpa energijo, domišljijo in ustvarjalnost za lasten likovni svet – ustvarjanje v tehniki risbe.
Risbe Judite Rajnar Prosen nastajajo v povezavi z drugimi umetniškimi izrazi, saj njeno ustvarjanje le redko zajema samozadostne sklope, kot zaključene celote. Izjema je njena prva samostojna razstava Angeli. Na neki način so risbe zaključki ali viri za drugo delovanje, vendar ne v pomenu, da niso likovno samozadostne, kajti gre bolj za zapise, energijo in koncentracijo ter meditacijo, ki se hrani iz vseh njenih življenjskih praks in se zgodi v risbi. Njeno risanje ni kontinuirano, ne razvija se v klasičnem pomenu širšega, dolgoročnega reševanja in spoprijemanja z likovnimi problemi ali vsebinskega razvijanja motivov (kot rečeno je izjema cikel Angeli). Gre za impulzivno dejavnost (včasih spodbujeno z raznimi likovnimi natečaji ali sodelovanji na likovnih srečanjih), s katero zaključuje druge življenjske prakse ali pa odpira nove likovne, prostorske, kiparske in druge probleme.
Če si ogledamo spremna kataloga k razstavam Risba na Slovenskem (I in II v Narodni in Mestni galeriji v Ljubljani iz leta 2009, že ob hitrem pregledu vsebine opazimo dvojno motivno sorodnost z Juditinim risarskim ustvarjanjem. Prva je risba Hinka Smrekarja Delirij, druge pa so risbe Damijana Kracine. Ponujajo se nam tudi izseki iz ustvarjanja Arjana Pregla, kjer najdemo podobne sorodne detajle. Težko bi sicer govorili o dejanskih vplivih teh avtorjev na Juditino ustvarjanje, lahko pa poskusimo pokazati na razlike in podobnosti oziroma skupne lastnosti upodobljenih tematik. Fantastično motiviko iz ljudskega izročila pri Hinku Smrekarju opazimo tudi pri osnovi navezanosti na duh ljudskosti v Juditinih risbah, vendar je treba poudariti, da pri njenih risbah ne gre za konkreten vizualni vpliv, uporabo izsekov iz etnološkega izročila, temveč za uprizarjanje samosvoje fantastike ti. »prijaznih pošasti«.
Tematski vir njenih upodobitev tudi niso ljudske pravljice, temveč so to zlasti zgodbe, ki si jih sama domisli in kolažira iz številnih virov, ki so ji na voljo in s katerimi vsak dan nagovarja svoje občinstvo v vrtcu, kjer dela. Eden od primerov je upodobitev lastne avtorske zgodbe Vikin čarobni kaktus. Kakor je mogoče delo Damijana Kracine opredeliti z dejavniki kot so spontanost, igrivost, namišljeni svetovi, popačenost realnosti, nadrealistični svet, nadnaravne oblike, prihodnji organizmi, nove življenjske oblike, kiparski pristop k figuram itn., če se navežemo na spremno besedilo Sarivala Sosiča, tako je mogoče enako terminologijo uporabiti tudi za opredelitev risb Judite Rajnar Prosen. Razlika bi bila le ta, da nas Kracinovo delo nagovarja v sodobni motiviki, ki jo lahko navezujemo tudi na biotehnologijo in kreiranje novih organizmov, medtem, ko so njene risbe s tega vidika bolj arhaične in upodobljene kreature dejansko bolj sanjske s pridihom ljudskosti. Vsekakor se ne moremo izogniti omembi nadrealizma – vir Juditine ustvarjalnosti lahko povežemo z motiviko iz opusov Dalija pa tudi Hieronimusa Boscha. V njenem delu opazimo bodisi konkretne citate bodisi samo idejno navezavo na sanjske temelje obeh ustvarjalcev.
Pri umeščanju opusa Judite Rajnar Prosen se je mogoče opreti tudi na pojem fantastična umetnost, predvsem tedaj, kadar se naslanja na ljudsko izročilo. V pojmovniku umetnosti zasledimo: Folkloristična fantastičnost, ki je utemeljena tudi v ljudski domišljiji, pogosto ustvarja nepredvidljive in nerazumljivo oblikovane celote. Tako je mogoče njeno delo umestiti celo na področje razvoja samorastniške umetnosti, ne nazadnje je sodelovala na Taboru likovnih samorastnikov v Trebnjem, ki ga organizira Galerija likovnih samorastnikov. Tu se nam ponovno razpre cel niz avtorjev, s katerimi si deli soroden motivni svet, bolj kot same risarske tehnike. Vira fantastičnega sta lahko, med drugimi, Ilija Bosilj in Jože Horvat Jaki. A vendar je Juditina risba drugačna, kot pri umetnikih, ki bi jih opredelili za samorastnike. Upošteva namreč proporce, pesrpektivo in druge likovne zakonitosti, njihovo kršenje pa je vsebinski poudarek motivike, ni izraz neznanja ali nepoznavanja zakonitosti upodabljanja in obvladovanja medija, kot je to pri samorastnikih.
Torej, če že iščemo koncept, v katerega bi umestili njeno ustvarjalno prakso , moramo pogledati širše. Osredotočimo se lahko na tri angleške pojme: outsider art, art brut ter contemporary folk art. Vsi trije so plodni za raziskovanje in umeščanje Juditinega dela. Judita Rajnar Prosen je na parketu slovenske likovne umetnosti in zlasti risbe samosvoja, enkratna, izvirna in prepričljiva ter predvsem po svojem širokem spektru ustvarjalnosti genialna. Utira si pot in riše lastne steze nekje na robu prostora umetnosti, s svojimi prijaznimi pošastmi nagovarja krajevno okolje ter vzgaja generacije mladih ob prvih srečanjih s svetom umetnosti, domišljije in lepote.«
USTVARJANJE JUDITE RAJNAR PROSEN
Judita Rajnar Prosen je v letu 2022 prejela listino Antona Ažbeta za uspešno in izvirno povezovanje različnih izraznih oblik pri delu z najmlajšimi otroki ter za razvijanje likovnega jezika znotraj področij gledališča in lutk, animiranega filma in interaktivnih projektov.
Odlično analizo Juditinega ustvarjanja je prispevala Simona Zorko:
»Judita Rajnar Prosen je vsestranska ustvarjalka, ki v svojem umetniškem izražanju preči in prepleta pedagoško delo z likovno risbo in vsemi vidiki ustvarjanja lutkovnih in gledaliških predstav in pisanja. Rodila se je leta 1959 v Murski Soboti, v Mariboru pa je preživela otroštvo v ustvarjalnem okolju staršev in dveh sester. Oče, rezbar, jo je vseskozi spodbujal k likovnemu delu ter jo naučil različnih tehničnih veščin, ki jih uporablja pri izdelavi scen in opreme gledaliških in lutkovnih predstav, mamina vzgoja pa je temeljila na razvijanju prefinjenih ročnih spretnosti. Judita Rajnar tako brez težav skroji, sešije, splete ali skvačka kostume za vse svoje predstave.
Po srednji vzgojiteljski šoli v Mariboru se je posvetila svoji vseživljenjski ljubezni, risanju, urila pa se je v okviru likovnega študija na mariborski Pedagoški fakulteti, na zasebni šoli Ars Area pod mentorstvom profesorja Vojislava Štuhca. Od leta 1982 je zaposlena kot vzgojiteljica v vrtcu, kjer v medsebojnem dajanju in prejemanju v igri z otroki razvija svoje pedagoške in didaktične talente, skozi katere črpa energijo, domišljijo in ustvarjalnost za lasten likovni svet – ustvarjanje v tehniki risbe.
Risbe Judite Rajnar Prosen nastajajo v povezavi z drugimi umetniškimi izrazi, saj njeno ustvarjanje le redko zajema samozadostne sklope, kot zaključene celote. Izjema je njena prva samostojna razstava Angeli. Na neki način so risbe zaključki ali viri za drugo delovanje, vendar ne v pomenu, da niso likovno samozadostne, kajti gre bolj za zapise, energijo in koncentracijo ter meditacijo, ki se hrani iz vseh njenih življenjskih praks in se zgodi v risbi. Njeno risanje ni kontinuirano, ne razvija se v klasičnem pomenu širšega, dolgoročnega reševanja in spoprijemanja z likovnimi problemi ali vsebinskega razvijanja motivov (kot rečeno je izjema cikel Angeli). Gre za impulzivno dejavnost (včasih spodbujeno z raznimi likovnimi natečaji ali sodelovanji na likovnih srečanjih), s katero zaključuje druge življenjske prakse ali pa odpira nove likovne, prostorske, kiparske in druge probleme.
Če si ogledamo spremna kataloga k razstavam Risba na Slovenskem (I in II v Narodni in Mestni galeriji v Ljubljani iz leta 2009, že ob hitrem pregledu vsebine opazimo dvojno motivno sorodnost z Juditinim risarskim ustvarjanjem. Prva je risba Hinka Smrekarja Delirij, druge pa so risbe Damijana Kracine. Ponujajo se nam tudi izseki iz ustvarjanja Arjana Pregla, kjer najdemo podobne sorodne detajle. Težko bi sicer govorili o dejanskih vplivih teh avtorjev na Juditino ustvarjanje, lahko pa poskusimo pokazati na razlike in podobnosti oziroma skupne lastnosti upodobljenih tematik. Fantastično motiviko iz ljudskega izročila pri Hinku Smrekarju opazimo tudi pri osnovi navezanosti na duh ljudskosti v Juditinih risbah, vendar je treba poudariti, da pri njenih risbah ne gre za konkreten vizualni vpliv, uporabo izsekov iz etnološkega izročila, temveč za uprizarjanje samosvoje fantastike ti. »prijaznih pošasti«.
Tematski vir njenih upodobitev tudi niso ljudske pravljice, temveč so to zlasti zgodbe, ki si jih sama domisli in kolažira iz številnih virov, ki so ji na voljo in s katerimi vsak dan nagovarja svoje občinstvo v vrtcu, kjer dela. Eden od primerov je upodobitev lastne avtorske zgodbe Vikin čarobni kaktus. Kakor je mogoče delo Damijana Kracine opredeliti z dejavniki kot so spontanost, igrivost, namišljeni svetovi, popačenost realnosti, nadrealistični svet, nadnaravne oblike, prihodnji organizmi, nove življenjske oblike, kiparski pristop k figuram itn., če se navežemo na spremno besedilo Sarivala Sosiča, tako je mogoče enako terminologijo uporabiti tudi za opredelitev risb Judite Rajnar Prosen. Razlika bi bila le ta, da nas Kracinovo delo nagovarja v sodobni motiviki, ki jo lahko navezujemo tudi na biotehnologijo in kreiranje novih organizmov, medtem, ko so njene risbe s tega vidika bolj arhaične in upodobljene kreature dejansko bolj sanjske s pridihom ljudskosti. Vsekakor se ne moremo izogniti omembi nadrealizma – vir Juditine ustvarjalnosti lahko povežemo z motiviko iz opusov Dalija pa tudi Hieronimusa Boscha. V njenem delu opazimo bodisi konkretne citate bodisi samo idejno navezavo na sanjske temelje obeh ustvarjalcev.
Pri umeščanju opusa Judite Rajnar Prosen se je mogoče opreti tudi na pojem fantastična umetnost, predvsem tedaj, kadar se naslanja na ljudsko izročilo. V pojmovniku umetnosti zasledimo: Folkloristična fantastičnost, ki je utemeljena tudi v ljudski domišljiji, pogosto ustvarja nepredvidljive in nerazumljivo oblikovane celote. Tako je mogoče njeno delo umestiti celo na področje razvoja samorastniške umetnosti, ne nazadnje je sodelovala na Taboru likovnih samorastnikov v Trebnjem, ki ga organizira Galerija likovnih samorastnikov. Tu se nam ponovno razpre cel niz avtorjev, s katerimi si deli soroden motivni svet, bolj kot same risarske tehnike. Vira fantastičnega sta lahko, med drugimi, Ilija Bosilj in Jože Horvat Jaki. A vendar je Juditina risba drugačna, kot pri umetnikih, ki bi jih opredelili za samorastnike. Upošteva namreč proporce, pesrpektivo in druge likovne zakonitosti, njihovo kršenje pa je vsebinski poudarek motivike, ni izraz neznanja ali nepoznavanja zakonitosti upodabljanja in obvladovanja medija, kot je to pri samorastnikih.
Torej, če že iščemo koncept, v katerega bi umestili njeno ustvarjalno prakso , moramo pogledati širše. Osredotočimo se lahko na tri angleške pojme: outsider art, art brut ter contemporary folk art. Vsi trije so plodni za raziskovanje in umeščanje Juditinega dela. Judita Rajnar Prosen je na parketu slovenske likovne umetnosti in zlasti risbe samosvoja, enkratna, izvirna in prepričljiva ter predvsem po svojem širokem spektru ustvarjalnosti genialna. Utira si pot in riše lastne steze nekje na robu prostora umetnosti, s svojimi prijaznimi pošastmi nagovarja krajevno okolje ter vzgaja generacije mladih ob prvih srečanjih s svetom umetnosti, domišljije in lepote.«
